Biti močan ne pomeni poteptati svojo ranljivost. V ranljivosti je moč. Skupaj se prepletata in nas delata žive.

V vsakem od nas je moč, ki kliče k življenju, k rasti. Hkrati pa je tu ranljivost, ki nas dela žive. Ki nam omogoča lepoto življenja, mehkobo, prepuščanje, radost v minljivosti. Ko vemo, da bo trenutek minil, pa je tako lep. A nismo takrat ranljivi, a hkrati radostni? Ko si upamo čutiti, biti, se odpreti, prepustiti? Ni to notranja moč?

Z roko v roki sta. Ranljivost in moč. Občutiti svojo ranljivost v tem svetu, trenutku, je lahko naša moč.

Objeti svojo ranljivost

Vidim dojenčke, novorojenčke, kako lepo z njimi ravnamo, kako smo spoštljivi, ker stojimo pred veliko Skrivnostjo, Stvaritvijo Življenja, vidim, kako se rane celijo. Rane človeštva, ki je pozabilo na svoje začetke, na svoje korenine. Na svojo ranljivost. Ranljivost, ki jo je zapakiralo (zamaskiralo) v samozadostnost, neodvisnost, trdnost, v misel: »vse zmorem sam in to bom dokazal« in pozabilo na lepoto mehkobe, moči povezanosti s skupnostjo, s človeštvom. Nevidne niti, ki vodijo povsod. Do vsakega človeka, do vsakega živega bitja, rastline. S katerimi smo vsi povezani. Cel krog življenja, vsa živa bitja.

Ranljivost dojenčka, ki se ga dotakne vse. V katerega vse prehaja – skozi njega – vanj in iz njega. Dojenčka, ki se prepusti. Ki se pusti dotikati. In si ne more reči, da bo trden, da se ne bo pustil, da bi ga prizadelo, se dotaknilo. »Ne bom upal, ker – kaj, če se ne uresniči?« Ne, tega ne more. Nima še zgrajenega zidu obramb, ki bi ščitile. Dojenček ranljivo upa. Nič ne more predvideti, ne zna predvideti, kaj bi se lahko zgodilo, pa vendar se »naivno« prepušča vsemu, kar ga obdaja. S semenom upanja na dobro. Dojenček kliče po toplih, močnih in varnih rokah, kliče po ljubezni, po odnosu. Kliče po toplem mleku, po občutkih prijetne sitosti, spoštljivih dotikih, po ljubečem objemu.

Človeštvo, ki je pozabilo na svojo ranljivost. Na začetku smo bili vsi ta dojenček. Novi v življenju. Razgrnjeno, razkrito, surovo ranljivi. Surovo lepi. Celostni sami po sebi. Popolni po vsaki celici – stvaritev.  In edinstveni. Vsak zase drugačni, pa vendar vsak zase popolni. In predvsem sposobni čutiti. Globoko čutiti. Čutiti skozi kožo, čutiti do duše. Pustili smo se dotakniti.  Povezani z vsem in odvisni od drugega. Povezani z Vesoljem. Odsev celotnega Vesolja.

In v tej ranljivosti je lepota. Lepota povezanosti Življenja. To nas dela žive!

Kje je ta ranljiv dojenček? Kje so roke, ki se ga dotikajo? Koliko je ran na tem svetu? Kako jih zaceliti, potolažiti? Kdo sem jaz v tem svetu?

Kje je moja ranljivost? Moja prehodnost, moja prozorna, občutljiva koža, ki me povezuje z zunanjim svetom, hkrati pa me ščiti, obvaruje pred zunanjimi vdori; kje je moja vloga v tem svetu? Kako se lahko prepuščam svoji ranljivosti in kako jo zaščitim? Kako zaščitim tega dojenčka v sebi, hkrati pa mu dovolim čutiti? Kje je moj glas – in moja moč?

Kako smo bili sprejeti, videni, slišani?

Potem se je nekaj zgodilo. Bili smo sprejeti na ta svet. Od tega, kako smo bili sprejeti, je odvisno, kako smo se razvijali in postali to, kar smo danes.  Smo bili resnično videni v svoji popolnosti – takšni, kot smo? Smo bili sprejeti takšni, kot smo? So se nas dotikale varne, tople roke, ki dajejo moč zaupanja v Življenje? Ki odženejo strah? Globok, pristen odnos s človekom, ki nas je nosil, gledal, hranil? Ali nam je bilo dovoljeno ostati, kar smo – po svoji duši? In se graditi, razvijati?

Zato kličem, kje je naša ranljivost? Smo jo zapustili, zavrgli, si zgradili zid, da ne bi bili več ranjeni? Da ne bi bili več dotaknjeni? Kako lahko živimo brez tega, da smo dotaknjeni? Kje je potem prostor za lepoto, polnost življenja?

Zrelo odrasti ne pomeni zavreči svojo ranljivost. Pomeni znati živeti skupaj z njo.

Ne, nismo ostali brez svoje ranljivosti. Še vedno je tam. Mogoče zavržena, poteptana, potlačena, mogoče ograjena z močnim zidom. Pa vendar je – v vsakem človeku.  Ni Življenja brez nje.