Umetnost starševstva

Če znamo povezati strokovne, učinkovite pristope, nova dognanja znanosti, ki se dotika razvoja otrok, možganov, vzgoje; s tem kar čutimo, da je za nas in našega otroka dobro in izbrati to, kar je skladno z našim srcem, je celota dosežena. To je umetnost, to je »čutenje« sebe in drugega, z roko v roki z razumom.

»Od rojstva pa do smrti smo motivirani z našo biološko potrebo po povezanosti – biti v odnosu.« (Erskine, 2011). Rodimo se v odnosu (z materjo) in brez odnosa sploh ne moremo obstati, preživeti. Odnos nam omogoča, da postanemo to, kar smo. V drugem se vidimo, zrcalimo, izgrajujemo. Povezanost je tisto temeljno, ki nas spremlja celo življenje, in čeprav se počutimo eksistencialno osamljene v tem svetu, hrepenimo po povezanosti – tudi ob soočenju s smrtjo in minevanjem.

Najpomembneje od vseh teorij in pristopov je zame videti otroka, takšen, kot v resnici je. Ga čutiti in sprejemati. Biti z njim zares. Imeti pristen odnos, v katerem sem tudi jaz, kot mama, s svojimi občutki in potrebami. In sem avtentična. Upam se pokazati, kakšna sem; sem sočutna do sebe, in tudi otroku pustim, da lahko čuti, da lahko spoznava, kdo je in postane (ostane) sočuten do sebe in do drugih.

Erskine, R. G. (2011). Attachment, Relational-Needs and Psychotherapeutic Presence. Pridobljeno s  http://www.integrativetherapy.com/en/articles.php?id=73.