Izšla je knjižica Zaupam si.*, vodnik za nosečnost, dojenje in starševstvo, v kateri je tudi moj članek “Na pomoč, moj otrok noče deliti igrač!”   

Članek v daljši verziji objavljam tukaj:

Starši se velikokrat sprašujemo, kaj storiti, ko se dva otroka prepirata za igračo. Včasih se počutimo resnično neprijetno, če naš otrok nikakor ne želi spustiti svoje igrače in kar naprej kriči »To je moje, ne dam ti je!«. Po glavi se nam pletejo misli, kaj storiti? Posredovati ali ne? In če posredovati, kako?

Od majhnega otroka, ki je v obdobju egocentrizma, ne pričakujmo, da bo delil igrače z veseljem, iz srca (notranje motiviran). Prišlo bo obdobje, ko bo pripravljen deliti iz srca. Nič pa ne bomo dosegli, če bomo že od vsega začetka zahtevali, da deli zaradi nas, da nam ustreže. Lahko dosežemo obraten učinek, da se otrok še bolj bori za svoje igrače, ali pa se po drugi strani podredi naši zahtevi.

Včasih je dovolj, da otroka razumemo. Morda se otrok boji, da bo igračo izgubil, če jo bo posodil. Jesper Juul pravi, da  majhnemu otroku (do treh let in pol), ki ponavlja, »to je moje«, lahko pogledate v oči in mu odgovorite, »prav imaš, res je tvoje«. Ko se bo prepričal, da je igrača res njegova in da je ne bo izgubil za vedno, če jo komu posodi ali si jo s kom deli, jo bo verjetno spustil.

To ne pomeni, da ga empatije ne učimo. Čustveno zrelo vedenje ga učimo z vzorom, odnosom, spoštovanjem in potrpežljivostjo. Ne s prisilo »moraš«. Otrok ves čas opazuje nas odrasle, kako se mi vedemo. Opazuje, kako si mi posojamo stvari, kdaj rečemo: »To je moje, tega ti ne dam«.  Ali pa: »To ti posodim, izvoli. Prosim, če mi kasneje vrneš«. Ali pa: »Izvoli, to ti podarim.« Otrok v zgodnjem obdobju uporablja naše regulacijske mehanizme, da se nauči razvijati svoje. Če ga učimo s prisilo, hkrati pa mu ne nudimo našega zgleda, empatično vedenje ne bo izhajalo iz njega samega. Otrok naj začuti, kaj pomeni resnično deliti, posoditi. Skušajmo spodbujati prava vprašanja ob pravem času, npr.: “Kaj pa ti misliš, kako se deklica počuti, ko si ji vzel igračo? Kaj misliš, kako bi se ti počutil?” Pri tem je pomemben čas in spoštovanje. Takšno učenje ne gre “na hitro”.

Otroka lahko učimo delitve igrač tudi preko zgodb, knjig. Zgodbe se dotaknejo našega srca ter preko domišljijskega sveta posredujejo sporočila, ki jih otrok razume. Lahko se o delitvi igrač tudi pogovarjamo, npr. če je otrok dovolj star, ga spodbujamo, da otrok sam najde rešitve, mu predstavimo problem (npr. »Mihec in Anja bi se rada igrala z isto igračo.«) in ga spodbujamo k iskanju rešitev (»Kaj bi lahko naredila? Imaš kakšne ideje?«). To so vse priložnosti za učenje. Vendar pa bi rada poudarila, da resnično socialno učenje poteka med otroki. Otrok mora sam doživeti, preizkusiti, izkusiti, kaj pomeni, če si želi isto igračo kot njegov prijatelj. In morda bo potreboval čas, da bo resnično pripravljen deliti stvari z drugimi.

Tukaj bi rada podelila zapis Jespera Juula, ki govori prav o tem.  “Je narobe, da otrok deli svoje stvari z drugimi? Ne, to je čudovita ideja. Če bi le počakali, da bi jo bili otroci pripravljeni sprejeti. Čustveno so na to pripravljeni že precej pred osmim letom.

Pred kratkim sem videl čudovit film, ki ga je v Afriki posnel avstrijski filozof. V filmu nastopata štiriletni deček in njegova dveletna sestrica. Prerekata se za kos kruha. Vlečeta ga vsak na svojo stran. Deklica hoče košček kruha, deček pa ji ga noče dati. Na pomoč pokliče mamo. Ta ne reče ničesar, le roko stegne. Deček položi kruh v mamino dlan, in mama razpolovi kos. In zdaj pride genialni del. Oba kosa kruha da nazaj dečku in odide. Deček sprva začudeno gleda, nato pa se mu obraz razjasni. En kos kruha da svoji sestrici. To je socialno učenje.”

Če otroka opremimo s strategijami – z različnimi rešitvami, kako si igrače delimo (ali preko zgodb ali preko pogovora in iskanja rešitev), lahko to uporabimo v realni situaciji, ko do tega pride. Vsakdanji primer je, da dobimo obisk družine z majhnim otrokom in naš otrok noče posoditi svojih igrač. Drug otrok vztraja, naš pa zmeraj bolj trdno stiska igračo in kriči »Ne dam!«. V tem primeru imamo celo paleto možnosti, kako odreagirati – glede na situacijo, starost otroka, naše počutje itd. Lahko opazujemo otroka in pustimo, da poteka komunikacija (učenje) med otrokoma. Ne posegamo. Zdržimo svoja čustva in dopustimo možnost, da morda naš otrok svoje igrače ne posodi. Lahko poskusimo, še preden pride do divjega spora, da se spustimo k otroku in ga spomnimo na zgodbico, ki sva jo brala (»Se spomniš, kako sta si delila igračo zajček in medvedek v knjigici?«), ali na možno rešitev, kako si deliti igrače, o katerih sva se pogovarjala. Če otrok že začenja razumevati čustva in notranji svet drugih, mu lahko postavimo vprašanja kot npr.: »Kaj misliš, kako se zdaj počuti David?«

Velikokrat pa je realnost situacije takšna, da nič od tega ne deluje. Če gre predaleč (npr. do fizičnega obračunavanja, sploh če je eden močnejši in starejši od drugega), posredujemo odločno – otroka ločimo.

Največja ovira za otrokovo učenje v podobnih situacijah je lahko naš občutek sramu pred drugimi oz. notranja ‘nuja’, da bi naš otrok moral posoditi igračo, saj ga vendar v tem duhu vzgajamo. Starši se velikokrat  soočamo s takšnimi čustvi in pričakovanji okolice. In potem prehitro posegamo ter zahtevamo od otroka, da igračo posodi, čeprav na to nikakor ni pripravljen. To je najtežji del vzgoje. Ne gre za uporabo pristopa, strategije, temveč za globlji občutek sebe. Zdržati svoja lastna čustva. Nemoči, morda jeze, morda sramu. In kljub temu ostati v stiku z otrokom. Ta del zahteva poglobljeno delo na sebi, dotika se namreč našega notranjega doživljanja, naših vzorcev; sprememba pa je postopna in globoka.

Velikokrat je težko biti z lastnimi občutki tudi v primeru, ko je naš otrok na strani ‘prizadetega’, sploh če doživlja intenzivna čustva npr. žalosti ali jeze, ker mu drug otrok noče posoditi igrače, ki si jo tako želi. Kako ga takrat potolažiti? Pomembno je, da se z otrokom povežemo, da čuti, da smo resnično z njim (v pristnem stiku). To ne pomeni, da nas otrokova čustva preplavijo, niti da skušamo rešiti situacijo za njega (kar nas lahko hitro zanese). Realnost življenja je takšna, da smo včasih zavrnjeni, da nam rečejo ‘ne’. In največ, kar lahko takrat ponudimo sočloveku, otroku, je pristen stik, biti z njim: »Ne morem ti odvzeti te bolečine, lahko pa sem tu s tabo.« Otroka objamemo, pobožamo. Mu ponudimo fizični stik, ugodje, varnost. Mu rečemo: »Vidim, da si žalosten. Vidim, da ti je težko.« S tem ga učimo razumevanja njegovega notranjega sveta, njegovih čustev in občutkov, kar je neprecenljivo za njega samega in za njegove nadaljnje odnose v življenju.

Včasih zahtevamo od otroka nekaj, česar pravzaprav sami ne počnemo, otrok pa se največ uči brez besed – samo z opazovanjem nas. Zato je dobro, da včasih pogledamo na naše lastno vedenje “od zunaj”. Nekoč sem svojemu otroku rekla, naj “no posodi svojo igračko otroku, s katerim se je igral”,  on pa mi je odgovoril: “Mami, kaj ti tudi posojaš svoja oblačila drugim ljudem?” Pomembno je spoštovanje, ki ga otrok čuti. Če mi razvijamo spoštovanje do otroka, ga bo tudi on zares čutil do nas. To ne pomeni, da ne smemo od otroka ničesar zahtevati ali postaviti mej, nikakor ne. Pomeni pa, da otrok čuti, da je ljubljen, pomemben in enakovreden.

Včasih  starši od majhnega otroka pričakujemo čustveno preveč zrelo vedenje, česar otrok še ni zmožen, po drugi strani pa ne pričakujemo in popuščamo pri otrokovi skrbi za samostojnost, npr. obuvanju čevljev, brisanju ritke, držanju žlice, kar pa otrok je sposoben. In ravno s tem mu odrekamo občutek, da je sam sposoben – občutek, ki gradi samopodobo, samozaupanje; hkrati pa pozabljamo, da je še vedno otrok in da je ravnanje z lastnimi čustvi (in čustvi drugega) zahtevno. Velikokrat tudi za nas, odrasle! Zahtevnejše, kot zavezati vezalke na čevljih.

Od majhnega otroka ne zahtevajmo, da bo delil igrače kar tako – iz srca. Čustvena zrelost se oblikuje počasi. Čustveno zrelo ravnanje je zahtevnejše kot zavezati vezalke na čevljih.

Spodbujajmo samostojnost. To, kar otrok zmore, pustimo, da naredi sam. S tem mu pomagamo razvijati  samozaupanje, samopodobo.

Zaupam si* – vodnik za nosečnost, porod, dojenje in starševstvo