Dan žena

Domov ~ Uncategorized ~ Dan žena

Ko sem včeraj vstopila v trgovino, sem videla ogromne količine rož, šopkov. Ljudje so množično kupovali šopke, nosili rože iz trgovine. Zavedla sem se, da je najbrž zaradi dneva žena. 

In potem sem pomislila, kako množično, konformistično se mi to zdi. Ali je res šopek za dan žena podarjen iz srca, ali samo zato, ker se to spodobi, ker je tak dan? 

Sama v sebi sem se vprašala, če bi bilo meni všeč dobiti tak šopek. Kupljen v verigi trgovin, podoben drugim, narejen bog ve kje, v množični proizvodnji. Kakšne roke so ga odrezale, spele? Ali so to bile sploh roke? In kaj mi pomeni dobiti tak šopek ob dnevu žena? Pa ne da bi podcenjevala šopke v iz vele-trgovin – ne, lahko so zelo lepi in sveži. In jaz imam resnično zelo rada rože. A celotna zgodba okoli tega, celotna »evforija«, izguba osebnega, pristnega, globljega. Skrčeno na potrošništvo, prilagajanje množici – kupil bom šopek, ker je tako prav, ker si ga ženske zaslužijo, ker je danes njihov dan.

Pa je šopek res tisto, kar si želimo? Je to res vse, kar si lahko podarimo, vzamemo, kar si zaslužimo? Kaj je pomen dneva žensk? Zame ima globlji pomen. Čeprav rože obožujem. In s šopkom ni nič narobe. 

Pa vendar gre zame v osnovi za vrednotenje žensk. Ženske narave. Ženskega cikla. Za vrednotenje ženskega principa, za vrednotenje ženske energije, ki je skrivnostna, dinamična, globoka, divja, temačna, lepa. Nepredvidljiva. Ki se spreminja v ciklih. 

Ženska, ki včasih potrebuje čas zase, ženska, ki nosi, ki rodi. Ženska, ki si lahko vzame čas za svoje rane, ki se lahko preskrbi, se neguje in je negovana. Ženska, ki se lahko v tem svetu umakne. Umakne vase. Ženska, ki ni usmerjena samo navzven, k rasti, k cilju. 

Kako je lahko ženska energija vrednotena v našem času, našem svetu? Ko prevladuje drugačen princip, ki je usmerjen k neskončni rasti, akciji, delovanju in ki prezira vse, kar je drugače od tega? V svetu, ko je kapital prevzel kraljevanje? In je vse, kar je naravno, kar poteka v življenjskih krogih, kar diši po skrivnostnem, po potrebi po obnavljanju, po dajanju in sprejemanju, po negovanju, prezrto? Kje smo ženske v tem svetu? Kje so moški v tem svetu? Otroci? Kako lahko tu preživimo? 

Tako, da se prilagodimo, da zanikamo svojo naravo, svoj občutek, svojo intuicijo? Kako lahko potem spoštujemo sebe, tisto, kar je v nas naravnega, divjega in kako lahko to spoštujejo drugi, če tega sami nismo zmožni?

Občutek imam, da smo same začele prezirati sebe. Da smo bile predolgo zatirane, da smo pozabile, koliko lepote je v nas. In kako bi bilo drugače, če bi se prepustile naši resnični naravi, našim vzgibom. Če bi delovale v skladu s tem, kar čutimo, kar smo. Če bi bile v stiku s sabo. 

Sprašujem se, če bi bojevali vojne. Katera ženska bi svoje sinove pustila v vojno? Sprašujem se, če bi kapital vladal svetu. Če bi ženska duša pustila stradati otroke. Ker naša duša ne hrepeni po več in več – navzgor v neskončnost. 

Divja ženska duša razume življenje. Razume cikel Življenje/Smrt/Življenje. Se zaveda minljivosti. Rojeva – daje življenje. In se zaveda, kdaj nekaj mora umreti. Ima stik z ranljivostjo, s prepuščanjem, saj je rodila, je sposobna roditi. In negovati. In prepustiti naslednjim rodovom, ne pa grabiti zase. Pustiti otrokom, potomcem, sama pa prevzeti vlogo modre ženske, ko je čas.

Divja ženska, ki je v stiku s svojim globljim čutenjem, s prvinskostjo, ki ima ohranjene svoje instinkte, ne bi tako uničevala Zemlje. Ne bi si drznila. Divja ženska se zaveda pomena rodovitne zemlje. Pomena prsti. Pomena Zemlje, ki nas nosi. Zemlje, ki nas hrani. Nas – človeštvo.

Tako dolgo smo bile zatirane, tako dolgo že živimo v svetu delovanja, akcije, da smo pozabile na svojo ženskost. Da bi rade bile podobne tistim moškim in ženskam, prežetim z navidezno uspešnostjo. Ki v resnici sploh ne obstajajo, ampak so samo podoba, ki nam jo vsiljujejo. Podoba človeka z navidezno močjo, trdnostjo, ki je tako visoko vrednotena v naši družbi; ni pa nič drugega kot lažna obramba krhke duše, ki se ne zna rešiti, ki nima poguma razkriti svoje ranljivosti, biti avtentična. Da ne cenimo več tega, kar je v nas skrivnostnega, temačnega, kar lahko rodi novo. 

Same sebe preziramo, ne cenimo, se sramujemo tega, kar spominja na nekoč divje. Pred sabo imamo ideal uspešne ženske. Ki ni samo mati, daleč od tega. Ki je podobna tržni figuri »pravega« moškega oz. ženske – aktivna, samozavestna, uspešna, ugledna, močna, vedno zmožna več in več. Ki je mati, žena, uspešna v karieri in ugledna v svetu, prijazna in nasmejana, lepa, mlada. Vprašanje, če je to res to, kar hočemo. Zase, za otroke, za naš svet.

Vprašanje je tudi, če to moški hočejo. Če niso tudi oni naveličani poveličevanja lažne podobe moških, ki zanika to, kar je v njih pristno.

Ob tem se sprašujem o moških. Kako oni trpijo v tem svetu. Svetu, ki poveličuje stereotipno moško figuro, močno, samozavestno, bog ned daj! ranljivo! In s čustvi. Kako je še vedno tabu, če se moški zjoče. In kako je sprejeto kot normalno, če se ženska joče. Kako so zlorabljeni vsi fantki – v svetu, kjer morajo zanikati svoja čustva in postati »pravi moški«. Redki imajo v sebi to moč, da se uprejo merilom družbe. Kako mi je ob tem težko, ker imam sama dva sinova, fantka, ki bosta nekoč moška. In spoznala sem nekaj čudovitih moških, ki nosijo v sebi vsa čustva in ranljivost, in kako jim je težko nekatera čustva pokazati v tem svetu. Težko mi je, ko vidim, kako so mali fantki zlorabljeni za ideje, za vojne. Tudi moški so zlorabljeni z merili družbe, morda še bolj. So pod pritiskom uspeha in kapitala, navidezne samozavesti, moške akcije – in nič drugega. Morajo biti uspešni, popolni ljubimci, popolni očetje, izkazovati svojo trdo moško podobo in skrivati svoja čustva. Kakšen bi bil svet, če bi tudi moškim dopustili, da so to, kar so v resnici?

Je torej res šopek tisto, kar nam vrne vrednost, spoštovanje? Nismo me tiste, ki si ga lahko povrnemo, samo me? Da same sebi dopustimo žensko, da zacveti? Da si pustimo biti divje in smo na to ponosne? Da si pustimo vse to, kar je žensko, da ostane takšno? Da se ne sramujemo našega naravnega cikla? Krvi, ki lahko daje življenje? Da se ne sramujemo biti »samo« mame, biti ranljive in hkrati močne s svojimi otroki? Da se ne sramujemo postati modre starke, zaključiti naš cikel rodnosti in stopiti v obdobje, ki daje modrost drugim? Da se ne sramujemo gubic, ran, sivih las, ki nam jih je dalo življenje, temveč smo na njih ponosne, ker so nas utrdile, nas naredile zrele in prežete z drugačno globino?

Kako lahko sebi povrnemo ljubeč odnos do svoje ženskosti?

Ali je res šopek tisto, kar si želimo?

Polona Bizjak