Kaj potrebujemo v teh časih? Da bi bilo znova prebrano? Kaj še ni bilo napisano, izrečeno, mišljeno? Kaj je sploh pomembno, smiselno? 

Kaj lahko storimo s časom, ki nam je dan? Sprašujem se, kaj naj v tem času? Tem podarjenim, praznim (nepotrebne navlake), tihim, prostornim? 

Kaj se nam dogaja? Kaj doživljamo? O čem govoriti? O čustvih? O strahu, negotovosti; o žalosti; ali o povezanosti, sočutju, pomoči? Vse to je, vse se preliva in je hkrati, dobro se je zavedati vsega – si dovoliti čutiti vse to. Mislim, da ni dobro spustiti ene plati. Pa četudi je vse nagneteno v kratek trenutek. 

Ne potlačimo strahu, zavedajmo se ga, na mestu je, da nas ščiti, da nas pelje stran od nevarnosti. Govorimo o negotovosti in skušajmo se učiti od nje – kako živeti z njo še bolj kot prej. Govori nam, ali lahko sploh kaj predvidevam, sem v kaj gotov, kako bo jutri? Uči nas  – živeti tukaj in sedaj, ker to je vse, kar imamo – ta trenutek. Vse, česar ne naredim zdaj, je prepozno.

Je pa to tudi čas povezanosti med ljudmi, občutka, kako zelo smo odvisni drug od drugega. Kako si delimo to zemljo in vplivamo drug na drugega. Čas, ko začutimo, kako so nam živi medsebojni stiki pomembni. In kako si lahko pomagamo, kaj si lahko damo.

Za nekatere je tudi čas počitka in obračanja k sebi. 

To obdobje nam postavlja izzive – odvreči tisto, kar ni pomembno in se osredotočiti na bistveno. 

Postavlja vprašanja. 

Kako bi rad živel? Kako porabiti čas zdaj?