Povezanost v času

Domov ~ Uncategorized ~ Povezanost v času

S tistim, česar nismo mi predelali, izrazili, spregovorili, se bodo ukvarjali naši otroci. Vso nepredelano čustveno bolečino, navlako, vzorce – prenesemo našim potomcem. Ne prenašamo le genov, prenašamo tudi naše lastne travme, izkušnje, navade, čustva, vzorce navezanosti (prvi odnosi mama-otrok; oče-otrok itd.). Nezavedno prenašamo naprej. O vplivu okolja skozi več generacij govorijo novodobne epigenetske raziskave. 

Psihologija se že nekaj časa zaveda in govori o pomenu prvih let življenja (implicitni spomin) za izgradnjo naše osebnost; v zadnjih letih pa postaja tudi vedno bolj jasno, da obstaja celični spomin in da so že izkušnje v trebuhu (in kaj je mama takrat doživljala) vplivale na nas in nas sooblikovale. Vendar pa to ni vse. Danes z različnimi raziskavami (epigenetske, psihološke – npr. vzorci navezanosti) odkrivajo, da so tudi prejšnje generacije vplivale na nas – njihove izkušnje, njihovo življenje, čustva, dogodki, navade, vzorci. Pa to ne pomeni, da smo popolnoma determinirani – oblikovani. Ne, veliko smo dobili, hkrati pa lahko pri sebi veliko oblikujemo, spreminjamo. Epigenetika ni dokončna, epigenetske spremembe niso trajne spremembe. Lahko se prenašajo iz generacije v generacijo, vendar se lahko tudi izbrišejo. Zato lahko tukaj in zdaj vplivamo na sebe, naše vzorce, epigenetske vplive naših prednikov.

Vse, kar naredimo ta trenutek zase, je pomembno tudi za vse naše potomce. Vse, kar naredimo pri sebi, je darilo ne le sebi in ljudem okoli sebe, temveč celotni verigi potomcev. Zelo smo povezani, ne samo genetsko, temveč tudi preko vsega, kar izkusimo – občutimo, doživimo, čustvujemo, delamo. Včasih so to povezanost ljudje bolj (samo) čutili, danes o njej lahko govorimo znanstveno. 

Vprašanje pa je, če smo zato bolj napredovali. Res je, da lahko dokažemo, da povezanost med nami obstaja, da ni le genetika tista, ki se prenaša, temveč tudi naši vzorci vedenja in čustvovanja. Vendar – ali to občutimo, se tega zavedamo?

Kakšne so nevidne vezi med nami, kakšno življenje je imel moj dedek, moja babica – kaj je doživela, videla – in kako je to vplivalo name? Kako nosimo v sebi pretekle vojne, grozote, različne družbene pritiske; pa tudi stik z naravo, izkušnje ljubezni in lepote počasnejšega življenja? Velikokrat nekaj, kar morda čutimo, mislimo, sploh ni naše – ne izhaja iz trenutnega našega življenja, naše zgodbe, temveč iz preteklih zgodb, iz izkušenj naših prednikov.

Zdaj, v tem trenutku, se ta povezanost zares konkretno kaže – manifestira. Kaže se skozi bolezen, nevidno bolezen, ki se prenaša. Zdaj, v tem trenutku, skupaj soustvarjamo svet – ga medsebojno čutimo. Morda se začnemo zavedati, kako smo povezani. Vsi ljudje, na vseh koncih sveta. In kako odvisni smo drug od drugega. Zdaj vsi skupaj soustvarjamo ta trenutek in vse prihodnje. Vplivamo na prihodnost – kako bo čez dva tedna (to nam ves čas mediji tudi govorijo) in ne samo to – posledično vplivamo na to, kako bo čez dva meseca, dve leti, dve desetletji. Se zavedamo, kako močno vplivamo na prihodnost zdaj? Na naše potomce? Zdaj je tisti trenutek …