V zadnjem času sem poslušala toliko ženskih zgodb, toliko ran, ki so naše – podobne, a različne. A me smo tiste, ki si ne vzamemo časa zase – za stik z globinami, z dušo, z našim bistvom. In potem se nam odpirajo rane, ki se zdijo površinske, a segajo in se dotikajo globin.
In govorijo nam – komunicirajo z nami, želijo nam povedati, kričijo, naj se obrnemo k sebi. Naj začutimo, kaj je tisto, kar si res želimo v življenju in kaj je tisto, kar spustimo. Česar ne želimo, »kar nas ovira«. Kar nam ne pusti dihati.
In govorijo nam, naj si priznamo same sebi svojo resnico. Naj se spočijemo. Spočijemo od tega sveta, intelekta, informacij, od misli, linearnosti, napredka, ki nas sili, da smo vedno boljše, vedno »top in fit«. Vedno pripravljene za druge, vedno empatične in tople.
Nismo vedno takšne. Uležimo se na travo, zadihajmo. To smo me. Vsaka zase s svojo milino in svojo surovostjo. Močjo, ki je na mestu – zato, da jo poslušamo takrat, ko je to potrebno. Da zavarujemo sebe, svoje bližnje. Da zavarujemo svojo bit – svojo naravo, svojo pristnost. Rane, ki nam govorijo, kdaj želimo biti same, in kdaj je čas, da podelimo z drugimi. Ki nam govorijo, kako blagodejno je, ko se povežemo in začutimo. Začutimo, da nismo same, da se naše rane lahko med seboj pogovarjajo, celijo.
Za nas – za vas – zame.