Vse, kar naredimo danes zase, ni pomembno samo za nas. Pomembno je tudi za vse, ki prihajajo za nami.
Zelo smo povezani – ne le genetsko, temveč tudi preko vsega, kar izkusimo: kar občutimo, doživimo, preživimo, čustvujemo in delamo. Nekoč so ljudje to povezanost bolj čutili intuitivno. Danes pa o njej lahko govorimo tudi znanstveno.
Psihologija že dolgo poudarja, kako ključna so prva leta življenja za oblikovanje naše osebnosti. Tisto, česar se ne spomnimo zavestno, je zapisano v implicitnem spominu – v telesu, čustvih, odzivih. V zadnjih letih pa postaja vse bolj jasno tudi nekaj drugega: da obstaja celični spomin. Da nas niso oblikovale le izkušnje po rojstvu, temveč tudi tiste pred njim – čas v maternici, stanje in doživljanje mame, njeni strahovi, stresi, radosti.
In še več. Raziskave na področju epigenetike, psihologije in navezanosti kažejo, da v sebi nosimo tudi zgodbe prejšnjih generacij. Njihove travme, izgube, strahove, načine preživetja, vzorce odnosov. Vse to se lahko – nezavedno – prenaša naprej.
To ne pomeni, da smo determinirani ali ujeti. Ravno nasprotno. Veliko smo prejeli, hkrati pa imamo možnost, da pri sebi veliko spremenimo. Epigenetske spremembe niso dokončne. Lahko se prenašajo, lahko pa se tudi brišejo. In prav zato je pomembno to, kar počnemo tukaj in zdaj.
Predvsem v odnosih. Odnosi so prostor največje bolečine in največje rasti. Rodimo se v odnosu. In brez odnosa ne moremo preživeti. Odnosi so temelj, na katerem se razvijamo, in skozi življenje eden glavnih virov sreče, bližine in smisla. Hkrati pa so pogosto polni ran, bolečine, nerazumevanja in konfliktov.
Ni človeka, ki bi bil izven odnosov. Ni človeka, ki ne bi v današnje odnose prinašal vzorcev iz preteklosti. In ni človeka, ki ne bi zaradi odnosov kdaj trpel – in kdaj v njih tudi globoko občutil srečo.
Vsi si želimo dobrih odnosov. Sprejetosti. Ljubezni. Slišanosti. Občutka, da smo pomembni. Tudi tisti, ki trdijo, da tega ne potrebujejo, globoko v sebi pogosto hrepenijo po povezanosti – a je bila ta zanje nekoč tako ogrožajoča, da so se ji morali odpovedati.
Kaj pa pogosto doživljamo v praksi?
Eden se želi pogovoriti, drugi se umika.
Eden kritizira, drugi se prilagaja in potiska sebe ob stran.
Pojavljajo se ignoriranje, umikanje, bežanje, agresija.
Po drugi strani siljenje, pritiski, občutek jemanja svobode.
Občutek, da si »preveč«. Ali da so drugi »preveč«.
Strah pred obsojanjem. Sram pokazati se tak, kot si.
Zmrzneš, ko bi se rad postavil zase.
Daješ in se razdajaš – ko pa ti potrebuješ, ni nikogar.
Vse to niso naključja. So jeziki naših nezadovoljenih potreb, starih ran in nezavednih obramb.
Zato pripravljam delavnico, ki bo odprla varen prostor za raziskovanje prav teh globin, za ozaveščanje naših najglobljih potreb v odnosih, naših sprožilcev, bolečin in vzorcev. Na delavnici ne bomo iskali krivca. Ne bomo popravljali drugih. Začeli bomo pri sebi – z razumevanjem, sočutjem in zavedanjem.
Skozi kombinacijo teorije in izkustvenih vaj bomo raziskovali, kako nastajajo relacijski vzorci, kaj ustvarja konflikte in nezadovoljstvo in kaj v resnici poglablja stik, bližino in občutek varnosti. Poseben prostor bo namenjen tudi regulaciji – kako se v odnosih pomirjamo ali preplavljamo, kateri načini so škodljivi in kateri zdravilni. Dotaknili se bomo dela z notranjim otrokom, travmami in ustvarjanja več notranje varnosti.
Včasih ni treba imeti vseh odgovorov. Dovolj je, da si dovolimo vprašati – in se odpreti možnosti drugačnega doživljanja sebe in odnosov.
