Naučeni smo, da je zavist nekaj slabega. Zato jo velikokrat želimo skriti pred drugimi. In se povrh tega še obsojamo, češ, kakšni smo.
Vsako čustvo je smiselno in nam nekaj govori. Tudi zavist.
Tisto, kar zavidamo, nam trenutno primanjkuje. Če imamo obilje zdravja, ne bomo čutili zavisti ob zdravem človeku. Če smo finančno svobodni in varni, z lahkoto privoščimo bogastvo tudi drugim. Nekatere stvari nam nič ne pomenijo (npr. raje smo doma, kot potujemo). Tudi v tem primeru ne bomo čutili zavisti.
Začutili jo bomo takrat, ko imajo drugo to, česar si tudi mi želimo.
Zato poslušajmo zavist. Govori nam o naših potrebah in željah.
Kaj je tisto, kar nam v življenju trenutno manjka?
Ali je to resnično naša notranja potreba ali globoka želja? Ali pa je samo odraz želj in pritiskov drugih (recimo staršev, okolice itd.)?
Če je resnično naša globoka želja ali potreba, kaj lahko naredim, da jo uresničim, izpolnim?
In če je resnično naša globoka želja ali potreba, hkrati pa je ni mogoče izpolniti, kaj lahko naredim, da sprejmem realnost takšno, kot je, pa čeprav je to boleče?
