Če se obsojamo, ne zmanjšamo verjetnosti ponavljanja svojih napak. Pomembno je, da jih uvidimo in imamo željo po spremembi, da se opazujemo in raziskujemo, kaj nas je pripeljalo do določene reakcije. Potem bomo morda naslednjič reagirali drugače.
Najpomembnejše učenje zame je bilo to, da je treba kdaj spustiti svoje kriterije in zahteve po mami, ki naj bi bila vedno potrpežljiva in usklajena z otrokovimi potrebami. Po ženski, ki naj bi bila super mama, žena, prijateljica, uspešna v službi, gospodinja in še in še. Ne gre. Zelo dobro razumem stiske žensk, stiske mater ter zunanje (pritiske družbe) in notranje pritiske.
Na primer to, da ob pomanjkanju časa pripravim zamrznjene kupljene obroke in je tudi to okej. Da se ne odzovem takoj na vsak jok in kričanje, ker preprosto ne zmorem. Da morajo otroci počakati. Da ne ležim ob otroku, da bi zaspal, ker me čaka drugi. Da včasih tudi zakričim (ja, so trenutki, ko se ne zmorem zregulirati, čeprav v teoriji vem, kako bi morala), rečem kaj neprimernega in se moram umakniti, da se pomirim.
Kaj je tisto bistveno? Sočutje do sebe.
Namesto obsojanja (Kako si lahko že stotič tako reagirala, ko veš, da ni prav; pa veš, kakšne posledice bodo imeli otroci in še in še) sebi rečem – Trudila si se, skušaš največ, kar lahko. Trenutno je to dovolj.
Namesto da sama sebe obsujem z očitki, kako strašno slaba mama sem, se raje vprašam: Kje so tvoje potrebe? Kaj lahko narediš, da se spočiješ, nahraniš in nabereš zalogo energije? Samo mama, ki je sama nahranjena, lahko daje. Če nimaš od kod vzeti, ne moreš dajati.
Pri vzgoji naredimo veliko napak, ki jih opazimo šele kasneje. To je povsem normalno. Dovolj dobri smo, če to opazimo, če se zavedamo in sami sebe sprašujemo, kako bi lahko bolje. Svet namreč ni vedno lep in ljudje nismo vedno uglašeni na drugega. In normalno je, da otrok vse to izkusi. Tisto, kar je pomembno, pa je to, da se napak zavedamo in jih, če je možno, popravimo. Potem se bo otrok naučil – aha, tudi starši delajo napake, a se jih zavedajo in trudijo popraviti. S tem bo dobil dovoljenje „Tudi jaz lahko delam napake, a pomembno je, da se iz njih nekaj naučim in jih ne ponavljam“.
Čeprav nam je večini v navadi, da se ob napakah obsojamo, „teptamo“, se raje poskusimo iz njih učiti in biti prijazni do sebe. Ja, naredila sem napako, zdaj to vem. Želela sem dobro, takrat je bilo takšno moje prepričanje. Zdaj je morda drugačno in bi reagirala drugače. Odpustiti sebi za napake.
Če bomo sami gojili prijaznost sočutje do sebe, se bodo tudi naši otroci tega naučili in bodo prijazni do sebe. Ali si ne želimo tega za svoje otroke?
