Bistven je odnos.
~ Sprejemanje otroka takšnega, kot je – s čim manj pričakovanji in lastnimi željami, vnesenimi vanj.
~ Upoštevanje, priznavanje čustev pri otroku. Resnično, iskreno, odprto poslušanje otroka. In sebe. Ne potlačevanje in zanikanje.
~ Čutenje in čustvovanje kot osnova za učenje – če se učimo skozi/s čustvi, lahko pridobimo ogromen tok informacij naenkrat.
~ Učenje (v šolah) bi moralo upoštevati čustva, ne pa izključevati čustev. Primerno sproščeno vzdušje je osnova za učenje. Dobro čustveno počutje vpliva na učenje in učno uspešnost.
~ Prenašanje vzorcev v družini, prenašanje skozi generacije (tudi epigenetsko). Prenašanje svojih nepredelanih čustev, travm, vzorcev navezanosti itd. – na otroka. Zato je skrb zase, skrb za svoj osebni razvoj, za svoje psihično blagostanje – velikega pomena.
~ Pristnost, avtentičnost. Da živiš iskreno, v »skladu z modrostjo svojega srca« (C. Northrup: Brezčasne boginje).
“Biti zdrav v deželi Indijancev pomeni biti uravnotežen. Ravnotežje se vzpostavi, ko govorite, kar veste, in ko tisto, kar govorite, resnično odseva vaša čustva. Ravnovesje se vzpostavi, ko uskladite svoje vedenje, čustva in dejanja. To je bistvo vašega bivanja, vaša resnica.” (Hammerschlag in Silverman: Zdravilni obredi) – A ni ta stara modrost tako zelo resnična, vedno znova potrjena z moderno znanostjo – z novodobno psihologijo?
~ »Ne zahtevaj pojasnil za moje neprimerno vedenje. Res ne vem, zakaj sem to naredil.« (priročnik Baby Book, 2016) – Ali mi – odrasli – vemo, zakaj smo določeno stvar naredili, izrekli? Se zavedamo vseh svojih resničnih potreb, ki usmerjajo naše vedenje?
~ Od majhnega otroka ne pričakujmo, da bo delil igrače kar tako – iz srca. Čustvena zrelost se oblikuje počasi. Čustveno zrelo ravnanje je zahtevnejše kot zavezati vezalke na čevljih (glej Moj otrok noče deliti igrač. Kako pristopiti?)
~ Spodbujajmo samostojnost. To, kar otrok zmore, pustimo, da naredi sam. S tem mu pomagamo razviti samoučinkovitost, samozaupanje, samopodobo.
Za otroka ni zgolj blagodejno to, da se počuti ljubljenega od njemu bližnjih oseb (mame, očeta itd.), temveč tudi in predvsem to, da čuti, da s svojim bivanjem, s svojim bitjem – takšen kot je – osrečuje starše. To ne pomeni, da je osrečevanje staršev njegova naloga ali da morajo biti starši ves čas srečni – ne. To pomeni, da so starši pristni v svojih občutkih (tudi ko doživljajo jezo, strah in žalost); in da doživljajo občutke radosti zaradi njega samega, ne zaradi dejanj, ki jih počne. To pomeni, da slavijo njegovo bistvo. Otroku nič ni treba storiti, da starše osreči, on je tisti, ki zgolj s svojim bivanjem, življenjem (brez pogojev) povzroča občutke veselja, hvaležnosti pri njemu najljubših bitjih, starših. Slaviti otrokovo bistvo pomeni veseliti se njegovega bivanja, ne da bi on sam moral za to kaj narediti, doseči. Otrok se počuti srečnega, ljubljenega v vesolju, hkrati pa tistega, ki osrečuje okolico – zgolj s tem, da obstaja. (viri: A. Rebula in knjiga Ozaveščeni starši)
Vedno pridemo do samega sebe – do slišanja sebe, svojih želja, srca, duše. Lastne iskrenosti (do sebe). Do skrbi zase. Ko sem jaz sočuten do sebe, pomirjen s svojimi čustvi, jih sprejemam, bom tudi pri otroku lahko. Lahko bom v odnosu z njim – sprejemajoč, odprt, čuječ, sočuten.
Sprejetost sebe, sočutje do sebe je ključno. (poglej Kako spreminjam svet)
