Od majhnega otroka ne zahtevajmo, da bo delil igrače kar tako – iz srca. Čustvena zrelost se oblikuje počasi. Čustveno zrelo ravnanje je zahtevnejše kot zavezati vezalke na čevljih.
Od majhnega otroka, ki je v obdobju egocentrizma, ne pričakujmo, da bo delil igrače z veseljem – »iz srca« (notranje motiviran); vsekakor pa bodimo zgled. Prišlo bo obdobje, ko bo delil iz srca, le če ne bomo že od vsega začetka zahtevali, da deli zaradi nas, da nam ustreže. Včasih je dovolj, da ga razumemo. Na primer majhen otrok (do treh let in pol), “ki ponavlja, to je moje, to je moje, se dotaknete njegove glave, ga poglejte naravnost v oči in mu recite, prav imaš, res je tvoje. Ko bo prepričan, da je igrača res njegova in da ne bo odšla za vedno, če jo deli s kom drugim, jo bo spustil.” (Jesper Juul)
To torej ne pomeni, da ga empatije ne učimo. Čustveno zrelo vedenje ga učimo z vzorom, odnosom, spoštovanjem in potrpežljivostjo. Ne s prisilo (“moraš”). Otrok v zgodnjem obdobju uporablja naše regulacijske mehanizme, da se nauči razvijati svoje. Če ga učimo s prisilo, hkrati pa mi ne nudimo zgleda, empatično vedenje ne bo izhajalo iz njega samega. Otrok naj to začuti. Skušajmo spodbujati prava vprašanja ob pravem času, npr: “Kaj pa ti misliš, kako se deklica počuti? Kaj misliš, kako bi se ti počutil?” Pri tem je pomemben čas in spoštovanje. Takšno učenje ne gre “na hitro”.
Tukaj bi rada podelila zapis Jespera Juula, ki govori prav o tem.
“Je narobe, da otrok deli svoje stvari z drugimi? Ne, to je čudovita ideja. Če bi le počakali, da bi jo bili otroci pripravljeni sprejeti. Čustveno so na to pripravljeni že precej pred osmim letom.
Pred kratkim sem videl čudovit film, ki ga je v Afriki posnel avstrijski filozof. V filmu nastopata štiriletni deček in njegova dveletna sestrica. Prerekata se za kos kruha. Vlečeta ga vsak na svojo stran. Deklica hoče košček kruha, deček pa ji ga noče dati. Na pomoč pokliče mamo. Ta ne reče ničesar, le roko stegne. Deček položi kruh v mamino dlan, in mama razpolovi kos. In zdaj pride genialni del. Oba kosa kruha da nazaj dečku in odide. Deček sprva začudeno gleda, nato pa se mu obraz razjasni. En kos kruha da svoji sestrici. To je socialno učenje.”
Včasih zahtevamo od otroka nekaj, česar pravzaprav sami ne počnemo, otrok pa se največ uči brez besed- samo z opazovanjem, kako se mi odrasli obnašamo. Zato je dobro, da včasih pogledamo na naše lastne vedenje “od zunaj”. Primer: nekoč sem svojemu otroku rekla, naj “no posodi svojo igračko otroku, s katerim se je igral”. Pa mi je rekel: “Mami, kaj ti tudi posojaš svoja oblačila drugim ljudem?” – Pomembno je spoštovanje, ki ga otrok čuti. Če mi razvijamo spoštovanje do otroka, ga bo tudi on zares čutil do nas.
Včasih starši od majhnega otroka pričakujemo čustveno preveč zrelo vedenje, česar otrok še ni zmožen (zaradi še nezrelih možganov), po drugi strani pa ne pričakujemo in popuščamo pri otrokovi skrbi za samostojnost, npr. obuvanju čevljev, brisanju ritke, držanju žlice, kar pa otrok je sposoben. S tem mu odrekamo občutek, da je sam sposoben – občutek, ki gradi samopodobo, samozaupanje; hkrati pa pozabljamo, da je še vedno otrok in da je ravnanje z lastnimi čustvi (in čustvi drugega) zahtevno (velikokrat tudi za nas, odrasle!). Zahtevnejše, kot zavezati vezalke na čevljih.
Spodbujajmo samostojnost. To, kar otrok zmore, pustimo, da naredi sam. S tem mu pomagamo razviti samoučinkovitost, samozaupanje, samopodobo.
Če koga zanima več – članek v daljši verziji najdete med Prispevki.
