Zakaj?
Če upoštevam svoje srce, ne morem mimo obredov. Ko sem se srečala z njimi, so me pretresli v globine, in ugotovila sem, kako zelo sem jih pogrešala v svojem življenju. Kako pomembni so postali zame. Kaj je pravzaprav imeti obred s sebi ljubimi osebami, ko si vzamemo in podelimo čas, vzamemo in uredimo prostor, ko se v svetem prostoru in krogu ljubih ljudi prepustimo lastni ranljivosti in lahko izrazimo svojo dušo, izpovemo svojo resnico, drznemo si biti iskreni, ko z resnostjo in svetostjo trenutka z odprtostjo prisluhnemo drugemu, ko si pustimo biti navdihnjeni, ranljivi, žalostni, srečni … Ko začutimo minljivost trenutka, ko skozi obred začutimo radost, hvaležnost, da živimo. Začutimo povezanost, da nismo sami. Spoznamo, da smo opremljeni z več moči, kot smo mislili, da smo, in to notranjo moč začutimo …
Začutila sem, da lahko obredi zdravilno delujejo na dušo človeka.
Povezanost je ključni del obredov. Biti z drugim, ob drugem – s tem, kar je. V bolečini, radosti, ranljivosti…
Obredi so lahko izjemno hranljivi za našo dušo, saj obidejo intelekt in delujejo (s pomočjo simbolov, zgodb itd.) naravnost do našega »srca«, na nezavedno, na globoki del psihe.
Kot pravi C. Pinkola Estés (v knjigi Ženske, ki tečejo z volkovi), je vpletanje starodavnih vzorcev in ciklov v sodobno življenje izjemno hranljivo za našo dušo.
Koga zanima več o obredih, priporočam knjige: Zdravilni obredi (C. A. Hammerschlag, H. D. Silverman); Ženske, ki tečejo z volkovi (C. Pinkola Estés); Brezčasne boginje (C. Northrup).
