Čuteča vzgoja – vzgoja s srcem
Bistven element pri vzgoji oz. ukvarjanju z otroki je srce, ne um. Ne zadostujejo, ne pomagajo teorije, ki jih je na tisoče, pristopi, četudi strokovni; če ni predpogoja – naše odprtosti za stik z otrokom, radovednosti, odprtosti za odnos. Lahko poznamo ogromno različnih pristopov, a ti ne bodo delovali (lahko celo škodujejo), če ne pristopimo s srcem, z vsem svojim bitjem, če ni naše čutenje skladno z našimi pristopi. Moje mnenje je, da množica oziroma prava poplava današnjih pristopov k vzgoji, strategij reševanja problemov, ki se velikokrat med seboj izključujejo, starše lahko bolj zmede in jih lahko oddalji od lastnega čutenja, zaznavanja s svojim otrokom. To ne pomeni, da je razmišljanje o vzgoji slabo, da je to, da se sprašujemo, kako spremljati, podpirati in pomagati, da otrok zraste v zrelo in odgovorno osebo, slabo; in da bi bilo bolje, da se prepustimo nevednosti. Ne. Mislim, da je znanje dobrodošlo in pomembno prispeva k umetnosti vzgoje. Pomembno je namreč, da se sprašujemo. Da ne ostanemo v tistem mirnem območju nevedenja (nezavedanja), da tako kot počnemo, je brez dvoma (pomisleka) prav. To, da se sprašujemo, iščemo nove rešitve, poti, pristope k vzgoji, je posebnost naše generacije. Je velika sprememba med generacijami k pristopanju k vprašanjem vzgoje. In je dobra sprememba.
Je pa tudi res, da lahko spraševanje povzroči zmedo, negotovost, dvom v lastne pristope. Lahko nas oddalji od bistvenega. Če se pretirano, preveč ukvarjamo s tem, kaj je prav, katerih pravil vzgajanja se držati, kateri teoretični pristop je pravi, se ukvarjamo samo z umom, razumom, oddaljimo pa se od srca. Kaj je skladno z nami? Kaj čutimo, da je prav? Kaj je za nas iskreno starševstvo? Kakšen je naš edinstven otrok? Kakšen je najin odnos, ki je neponovljiv, enkraten in ni napisan v nobeni knjigi, ker ne more biti?
Ko znamo povezati strokovne, učinkovite pristope, nova dognanja znanosti, ki se dotika razvoja otrok, možganov, vzgoje; s tem kar čutimo, da je za nas in našega otroka dobro in izbrati to, kar je skladno z našim srcem, je celota dosežena. To je umetnost, to je »čutenje« sebe in drugega, z roko v roki z razumom.
Najpomembneje od vseh teorij in pristopov je zame videti otroka, takšen, kot v resnici je. Ga čutiti in sprejemati. Biti z njim zares. Imeti pristen odnos, v katerem sem tudi jaz, kot mama, s svojimi občutki in potrebami. In sem avtentična. Upam se pokazati, kakšna sem; sem sočutna do sebe, in tudi otroku pustim, da lahko čuti, da lahko spoznava, kdo je in postane (ostane) sočuten do sebe in do drugih.
Biti z njim v odnosu, v stiku, ohranjati pristnost, svojo avtentičnost in podpirati njegovo avtentičnost. To je zame umetnost. Ni zgolj teorija, ni »zdrava pamet«, temveč presega oboje. Je zavedanje in prisotnost v danem trenutku. Je predvsem stik s sabo – in z otrokom.
